nejastoilkovsky nejastoilkovsky

760 posts   9,896 followers   464 followings

N E J A S T O I L K O V S K Y  sippin’ bubbly, feelin’ lovely. since '96 | scorpio

c’mon baby light my fire.

7.20 am, cotton candy dreams.

that way.

@majasheby made a special jacket just for ya girl && it’s errrythang.

ljubav na tripu, 23.9.2018.

‘’V peklu obstaja posebno mesto za ženske, ki ne pomagajo drugim ženskam,’’ se glasi blazno znan citat Madeleine Albright. Vprašanje o obstoju pekla pustim; bolj me zanima v naši družbi odmevajoče prepričanje, da se med seboj rade sovražimo. Ker smo ženske. Bitchy ass ženske.

Do vzpona pomena družbenih omrežji in moje večje aktivnosti na le-teh, temu nisem posvečala velike pozornosti. Tega nisem niti občutila. Ne maram besede sovraštvo. Ob njo se spotaknem, iščem njeno zamenjavo. Mogoče je rivalstvo v tem primeru prava izbira. Podobne sanje, ki si jih delimo. Podobni bedni, družbeno konstruirani ideali, ki jih želimo doseči. Jebeš sonce in srečo v očeh druge, v njenih zenicah sije le konkurenčnost, nato vse ostalo. 'Ne maram teh, ki ne marajo drugih' občutek me je velikokrat prevzel pa vseeno sem vedela, da napad na ženske, ki ne izkazujejo podpore drugim nikoli ne bo obrodilo sadov in sveta rešilo mizoginije. Poleg tega pa je zmotno metati vse v isti koš. Maja, ne le ena izmed najljubših, temveč tudi ena izmed najbolj ambicioznih žensk v mojem življenju, je moja doza inspiracije. Je ta, s katero skupaj občudujeva samozavestne ritke, oblečene ali slečene, ki so, poleg morebitnih negotovosti, še vedno tako prepričane v lastne možgane in telesa, da ne čutijo potrebe po višanju svojega ega z iskanjem napak na drugih. Je ena izmed teh, ki je lahko obenem fenica sebe, kot tudi ostalih.

Vzpon ene, je vzpon vseh. Zato se mora vsaka, ki čuti pritisk, da bi bila pametnejša, lepša, spretnejša, uspešnejša od one, druge ali tretje, spomniti, da je edina oseba, od katere se mora potrudit bit boljša, njena lastna včerišnja verzija.

Objem,
Neja.

''Midve bova pa za vedno,'' je rekla. Z velikim nasmehom na obrazu in Choco-Cookie frapejom v roki. McDonalds pod Kolosejom je bil najin punkt. Trinajst let sva šteli. Poznali sva se kratek čas. Ampak ona je vedela.

Če bi lahko, bi zanjo v koherentno celoto začarala najlepše besede. Z medom oblite, cukrom posute in nafilane z Nutello. Take, za sladkorno dobit. Ker si to zasluži. Najlepše besede namreč, ne sladkorne. Žal pa ne znam čarat, tako kot zdaj ne znam ukrotit svojih misli, ki bežijo vsaka na svojo stran nagovarjajoč naj o njej zapišem eno, drugo ali tretje. Zato bom preprosta. Ker je taka ona sama in me na pomembnost te vrline spomni vsak dan. Here it goes – hvala.

Jap, vem, po vsem tem izdavim eno faking besedo, ki jo izrečeš tudi prodajalki, ko ti vrne drobiž ali babici, ko ti v žep porine dvajset evrov. Definitivno ni beseda, ki bi utelešala orgazmični vrhunec, čeprav jo mogoče izrečeš nekomu, ki te do tega pripelje. Wow, that escalated quickly. Grem nazaj.

Hvala. Hvala, da mi pustiš bit otrok, ko to potrebujem. Da se takrat tudi sama preleviš v enega in ti ni nerodno. Da z mano na ves glas poješ. In plešeš. Da potujeva. Da me nasmeješ, ko sem dobre volje in takrat, ko nisem. Da mi daš prostor, ko sem tečna in me močno objameš malo za tem. Da od tebe nisem slišala ''ne morm'', ko sem te prosila za pomoč. Da si bila pri meni v nič več kot desetih minutah, ko sem te klicala v joku. Da si me peljala k zdravniku, ko so me pojebal mandlji. In si čakala z mano v čakalnici. Da grejo določene moje stvari s tabo v grob, tako kot tvoje z mano.

Ker mi pustiš bit človek. Z napakami. Temu gre največji magični hvala. Tvojemu neobsojanju česarkoli se že spomnim, oblečem ali počnem.

Nič v življenju ni gotovega, ampak vem, da kdorkoli sem in kdorkoli bom, ti bom hvaležna. Zato pa sem takrat, pred osmimi leti v meku, z močno intuicijo in s smetano okrog ust, suvereno odvrnila: ''Ja, jst tut tko čutm''. In tko tut bo. Vem, da bo. Za vedno.

Jona, ta je zate.

Objem,
Neja.

🍼

Še dobri trije meseci me ločujejo od dneva, ko bom številko osem na koncu napisanega leta nervozno spreminjala v devetko. Lansiranje prazničnih kolekcij, govor o prižigu lučk in pričetek kurilne sezone jebe vzdušje mojega objavljanja fotk v kopalkah. S čajem v roki, ovita v debel kopalni plašč sedim pred laptopom in z ustvarjanjem kolažev hranim svoj ocd. Maltretiranje glede simetrije ‘brush strokeov’ je njegova najljubša naloga, ker mu ravnanje jogurtov v hladilniku in ostale nebuloze očitno niso dovolj. V bistvu mu sploh ne morem rečt ocd, ker nimam te diagnoze. Konec koncev pa ne vem, če v tej dobi interneta in posledičnih 'Mr. I know it all-ov'' sploh kdo še hodi k zdravniku. Članek v Delu je to poimenoval Ikeaizacija družbe. Guglanje simptomov in sestavljanje svojega pohištva kot posledica postindustrializacije rojeva mnenje, da se vsi spoznamo na vse. Sama pa se bom obrnila k Sokratu in na to diplomatsko odgovorila z 'vem, da nič ne vem'. Čeprav sem že pred preletavanjem teh sto in več fotografij, ki jih je z nenehnim pritiskanjem na sprožilec naredila Jona, nekaj vedela s 100-procentno zagotovostjo - da bo ¾ teh končalo v skrivnem folderju vseh pofejlanih 'Neja poz' v zgodovini in da jih bo od preostale četrtine kar nekaj za takojšni met v smeti, ker si nekatere grimase in rolce na telesu ne zaslužijo mesta niti v tej mapi. Z morjem se imava sicer neizmerno rada, a drug drugemu rada pokaževa, da življenje ni potica. Zaradi velikih valov, ki mi jih pošlje naproti, se kot komedija na dveh nogah kotalim po mivki, kar za ostale ležajoče na plaži ni tako slabo – quality entertainment. Brez skrbi, vrnem s tem, da se, ko me prime na N.1, raje odločim za 'eno dolžino do boj', namesto stranišča.

Objem,
Neja.

''Raztrgani med nostalgijo po znanem in neustavljivo željo po nečem nevsakdanjem, večkrat kot ne, čutimo domotožje po krajih, ki jih nikoli niti nismo spoznali,'' preberem nekje leto dni nazaj in si poleg opombe: ''Kurc, zakaj si jst tega nism spomnla!?'' zapisano imprintiram v spomin. Takrat sem vpijala takšne citate, ker sem se znašla točno tam – nekje na pol. Izgubljena. S prstom nisem znala pokazat, kje sem ali kam bi. Orientacija res ni moj forte, sem pa vseeno kmalu spoznala, da bistvo ni v tem, da ne bi vedela, kaj hočem, ampak, da se tega bojim. Strah, čustvo, ki v takih situacijah deluje v funkciji preprečevalca, zna človeka ohromit in ga prepričat v lastno nemoč. Vedno večji je bil. Tako kot je bila vedno večja frustracija, ko me večina ni razumela, zakaj sem v iskanju nečesa novega, ko pa mi zares nič ne manjka. Tipično milenijsko početje - polne riti, bi rekle tiste babice na avtobusih, ki vsakega od glave do peta premerijo s svojimi srepimi očmi.

Prej, ko sem ugotovila, da morajo tudi najbolj zmedene glave vse to predelat same pri sebi, lažje je bilo. Čeprav lahko do določenih zaključkov prideš s pomočjo drugega, ti nihče zares ne zmore zafilat te luknje, ki izhaja iz individuuma in lastnega nepoznavanja sebe, sveta in tega, kar bi počel. To je ta 'nisi ti, ampak jst' moment. Tehtanje plusov in minusov ter postavljanje 'kaj je prav in kaj narobe' vprašanj je brezsmiselno, ko končno uvidiš, da te šesti čut vedno pelje na isto mesto.

Pišem zase in za kogarkoli, ki se kdaj znajde v vrtincu občutkov, ki ga pustijo zmedenega ali občutkov, ki jih ne zna poimenovat. Da spomnim, da so okej. In je okej, če se spremeni to bodisi mentalno bodisi fizično mesto, kamor si želiš. Tja, kjer, klišejsko, zaživiš, kjer počneš to, v čimer neizmerno uživaš in si na prvem mestu zadovoljen sam s sabo. Zadovoljen, ko potuješ na najbolj oddaljene kraje, a tudi, ko si sam v svoji dnevni sobi. Zadovoljen, ko enkrat ugotoviš, da zna bit tudi izgubljenost kraj, kjer se je prijetno znajti.

Objem,
Neja.

S poletjem nisva imela dovolj časa, da bi se poslovila. Jesen ga je uspavala s silovitim in nenadnim poljubom. S svojimi svežimi jutri je namignila na njegov konec in nad nami naenkrat poslala noči, ki zdaj prej ugasnejo dan. Njen vonj je mogoče zavohat v vetru, ki reže moja ušesa, ko imam spete lase. Njeno prisotnost je mogoče občutiti v vedno nižjih temperaturah in posledično mojih vedno trših niplih, za katere se zdi, da bi lahko prerezali skozi karkoli, na kar se bom s prsmi naslonila. Zamašen nos in kašelj me spomneta na moje pomanjkanje zdrave pameti, ko pride do oblačenja v mrzlih dneh. Znova in znova se raje kot za dolge hlače odločim za kolesarke, kasnejše dregetanje pa me nikoli zares ne izuči, ker hej – špansko sonce se je izkazalo za pravega brata, ko je mojo polt še zadnjič transformiralo v bolj čokoladno, zato ga ni fer kr tko zajebat z nespoštljivim skrivanjem pod dolgimi rokavi. 'Tan lines may fade, but the memories stay forever,' se zdaj oglaša dvanajst let stara Neja, fenica cringe citatov. Cringe gor al dol, poslušam jo.

Počasi se bom pač morala spet spomnit, katere dneve šteje teden, pozabit na skoke v morje in se privadit na le-te pod tuš z vrelo vodo, od katere se nato stežka ločim. Res, da je bilo čiščenje mivke iz riti nikoli nič drugega kot 'pain in the ass', dobesedno, a spirajoč se pesek, ki potuje do odtoka, je bil vendarle posledica vedno dobrega dneva in je predstavljal lepši pogled kot na, od mrazu, rdeče prste na nogah.

Ja, poslovila sem se od avgusta, nedelje poletja, in se učim vračat ljubezen septembru, staršu jeseni, ki zdaj že nakazuje zgodnji prihod njene žleht sestre, zime. Sprejmem dolge ure stiskanja pod odejo, kremast okus bučne juhe, vročo čokolado in toplino debelih puloverjev. Kurc, mogoče jih pa celo že komaj čakam.
Objem,
Neja.

lucky you.
-
-
-
#luxegal #femmeluxe

Most Popular Instagram Hashtags